TEST IN OCENA: Alpine A110 R

Na kratko: alpine A110 R je dirkalnik, homologiran tudi za vožnjo po cesti. Gre za najhitrejši in vozniško najbolj izpopolnjeni alpine vseh časov, ki pa ima povsem enak motor kot izvedba S – inženirji so namreč prisilno polnjeni 1,8-litrski stroj in njegovih 221 kW (300 KM) pustili nedotaknjene in se raje posvetili shujševalni dieti. Že tako lahkega S so olajšali za dodatnih 34 kilogramov in maso praznega (torej brez voznika) spustili na vsega 1.082 kilogramov. Da, manj kot 1,1 tone tehta, pravo nasprotje tistim zverinam s pol tisočaka konj in maso blizu dveh ton …

Mojstri iz Dieppa so ga namreč poslali na vlakninsko dieto – natančneje, na dieto z ogljikovimi vlakni, iz katerih so med drugim izdelani sprednji pokrov, streha, sprednji in stranski usmerniki zraka, difuzor in spojler na zadku ter platišča. Da, tudi ta so iz ogljikovih vlaken, 12,5 kilograma lažja od običajnih in optimizirana za potrebe hlajenja zavor in aerodinamike (zato so sprednja drugačna od zadnjih). Manjše nevzmetene mase izboljšajo lego na cesti, ki jo zaokrožuje tudi 10 milimetrov nižje podvozje (na stezi nastavljivo za dodatnih 10 milimetrov), 10 odstotkov trše vzmetenje ter čvrstejši stabilizatorji (sprednji za 10, zadnji za 25 odstotkov). Namesto v Michelinove poldirkaške semi-slick pnevmatike pilot sport cup 2 je bil testni avto letnemu času primerno obut v zimske, a ob slovesu lanskega leta sem vseeno imel srečo z vremenom, pretežno suhimi cestami in temperaturami tudi prek desetih stopinj Celzija. Ne, ni idealno, a vseeno sem si lahko pošteno dal duška in na ovinkastih cestah iskal njegove meje, ki so postavljene resnično, resnično visoko.

Alpine A110 R je avto za tiste prave sladokusce, ki si občasno dajo duška na dirkaški stezi.


Motor je resda nespremenjen, a zaradi slabše zvočne izolacije in drugačnega izpuha zarjove globlje, s polnejšim zvokom in še posebej v športnem programu daje jasno vedeti, da ni od muh. Zahvaljujoč izjemni prožnosti ga niti ni treba ves čas gnati v pretirano visoke vrtljaje, saj tudi že pri dveh, treh tisočakih pošteno butne v hrbet, 7-stopenjski menjalnik z dvojno sklopko pa bodisi v samodejnem bodisi v ročnem načinu (prestave izbirate s pomočjo dveh velikih vzvodov na volanskem drogu) svoje delo opravlja hitro in športno ostro. Pravzaprav si si s tem avtom zelo hitro na ti, saj ne zahteva prav dosti spoznavanja in otipavanja, ampak ti zelo hitro da vedeti, da ima rad na polno. Njegova uravnoteženost je izjemna, vodljivost prav tako, z odlično uravnoteženim in natančnim volanom pa ga lahko še natančneje usmerite v ovinek kot običajnega A110. Za povrh ste s šesttočkovnim pasom čvrsto pripeti v školjkast Sabeltov športni sedež (da, tudi ta je, enako kot sovoznikov, iz ogljikovih vlaken in nastavljiv zgolj po dolžini), tako da z vsem svojim telesom čutite, kaj se dogaja pod kolesi. Vožnja na meji je pravi užitek, saj z volanom in plinom lahko linijo skozi ovinek izbirate tako rekoč do centimetra natančno, pa tudi ko tisto mejo presežete, ga zlahka in povsem mirno, brez kakšnih neprijetnih presenečenj, spravite v želeno smer. Ampak vse to zmore že S … Da, res je, in če ne nameravate vsaj kdaj pa kdaj obiskati dirkaške steze, potem je verjetno boljša izbira. Razlike v stotinkah boste, roko na srce, dosegali le na dirkališču, na cesti jih skoraj gotovo ne boste občutili.

3,9 sekunde potrebuje za pospešek do stotice, največja hitrost je 285 km/h.


Nasploh ima v vsakdanjem prometu oziroma kot avto za vsakodnevno rabo R kar precej pomanjkljivosti, ki jih bodo morda lahko sprejeli le najbolj zagrizeni avtomobilski navdušenci. Že lezenje v dirkaški školjkast sedež je precej zahtevna telovadba (da ne govorim o vstajanju iz njega), privezovanje je zamudno, stegovaje proti avtomatu s parkirnim listkom pa praktično misija nemogoče. Med vožnjo prek hitrostnih ovir morate biti resnično nežni, da s kakšnim od karbonskih aerodinamičnih dodatkov ne podrsate po tleh, za povrh pa je iz ogljikovih vlaken izdelan tudi pokrov motorja, kar pomeni, da avto nima zadnjega okna (in tudi ne notranjega vzvratnega ogledala). Nasploh je preglednost zelo slaba – nekako na ravni dostavnega kombija, le da tu za nameček sedite le nekaj centimetrov od tal. Vključevanje s stranske ceste pod ostrim kotom je zato svojevrsten izziv, tudi med vzporednim vključevanjem na glavno cesto (na primer s pospeševalnega pasu na vozni pas avtoceste) ali menjavi pasu nazaj oziroma »čez ramo« ne vidite praktično nič.

A kot rečeno, to ni njegovo bistvo in na stezi so te stvari precej nepomembne. Gre za praktično do popolnosti izbrušen avtomobilski dragulj, ki je skoraj 50 evrskih tisočakov dražji od vstopnega A110. Kdor razume njegovo bistvo, mu je kristalno jasno, zakaj. Kdor ne, se s tem pač ne ukvarja.
 

vozne lastnosti, vodljivost, vozniški užitki, žlahtni dirkaški dodatki

vsakdanja uporabnost, preglednost

brez napak