Zveni znano?

Tivoli. To ime Slovencem, Italijanom in še kakšnemu evropskemu narodu gotovo zveni zelo znano. Kaj pa Ssangyong? Verjetno že precej manj. Slovenskemu občinstvu pa je skoraj povsem neznan tudi logotip te korejske znamke. Med testom je mali križanec pri mimoidočih tudi zaradi tega vzbudil veliko zanimanja. Večina mu je pogledala naravnost med oči oziroma na masko, da bi ugotovila, za katero znamko gre, a se je, sodeč po odzivih, oblaček z vprašajem nad glavo tudi po tem le redko komu dejansko razblinil. No, ne moremo jim zameriti, saj tega znakca na naših cestah res ne vidimo pogosto. Pa se lahko s tivolijem to spremeni?

Tivoli z ničimer ne izstopa, a dobro opravlja osnovne naloge.

Gremo po vrsti.
Oglata oblika morda na prvi pogled ne pritegne, a je dovolj posebna, da bi lahko dobila nekaj privržencev. Testni primerek je bil zaradi temno sive barve razmeroma umirjen, a bi bil v kakšni bolj živahni dvobarvni kombinaciji videti precej bolj privlačno. Notranjost je prostorna, solidno ergonomsko zasnovana in tudi kakovostno izdelana. Zmotijo pa zgolj po višini nastavljiv volanski obroč in malenkosti, kot je množica enakih gumbov za različne funkcije na sredinski konzoli. Vse ostalo je, kot rečeno, zelo solidno. Sprednja sedeža sta čvrsta in ponujata dobro oporo, zadaj pa se lahko udobno namestita dva, z malce stiskanja celo trije odrasli potniki. S 423 litri osnovne prostornine je soliden tudi prtljažnik, od katerega pa ne smete pričakovati kakšnih pametnih rešitev v prid praktičnosti.

Ko zavrtimo ključ, zaslišimo zvok klasičnega atmosferskega bencinarja, ki iz 1,6-litra prostornine razvije spoštovanja vrednih 94 kilovatov (128 KM). Motor se rad zavrti in deluje zelo zvezno, a razživi se šele nad 4.000 vrtljaji, kjer počasi 'nabere' tudi vseh 160 Nm navora. Ročni šeststopenjski menjalnik ne sodi med bolj natančne, a kljub temu spodobno opravlja svojo nalogo. Ob umirjeni vožnji znotraj hitrostnih omejitev je hrup v kabini povsem sprejemljiv, če smo bolj drzni, pa postanejo bolj očitni tako zvok motorja kot piš vetra in šum, ki prihaja od koles. A to tako ali tako ni avtomobil, ki bi ponujal toliko užitkov, da bi bilo z njim vredno tvegati bes mož v modrem. Zato se na ravnem nima smisla zoperstavljati prometnim, v ovinkih pa fizikalnim zakonom. Tudi tu namreč ne gre pričakovati kakšnih posebnih užitkov. Opravka imamo s precej očitnim prečnim nagibanjem karoserije in nekomunikativnim volanom. Slednji poleg normalnega omogoča še izbiro udobnega in športnega načina, ki vplivata predvsem na jakost servo ojačitve. Čeprav delovanje volana v vseh treh načinih ostaja precej posredno in neprogresivno, nam je bil najbolj všeč športni način, ki daje malce boljši občutek nadzora. Eden izmed dejavnikov, ki govori v prid umirjeni vožnji, je tudi poraba goriva. Z zelo mirno desno nogo se je gibala malce pod osmimi litri na 100 kilometrov. Testno povprečje je znašalo 8,9, v bolj živahnih trenutkih pa je brez težav šla še liter višje.

Za zahtevnejše uporabnike je za dodatnih dva tisoč evrov na voljo tudi štirikolesni pogon.


Ena od pozitivnih lastnosti tivolija pa je preprosta izbira opremskih paketov. Paket comfort je namreč bogatejši izmed zgolj dveh, ki sta na voljo, in ponuja skoraj vse, kar potrebuje povprečni uporabnik. Poleg osnovnih varnostnih sistemov so tu še samodejna dvopodročna klimatska naprava, upravljanje avtoradia na volanskem obroču, USB-priključek, tempomat in 16-palčna platišča iz lahke litine. Nedvomno bi si želeli še parkirna tipala, ki pa si jih niti za doplačilo ni mogoče zamisliti. Testni tivoli je z dodatkom kovinske barve ter ob upoštevanju popusta v višini dva tisoč evrov stal dobrih 16 tisočakov, kar je glede na prostornost, moč motorja in opremo, ki jo ponuja, sprejemljivo, ne pa tudi izstopajoče.

Tivoli je kljub naštetim malenkostim, ki bi lahko zmotile zahtevnejše kupce, soliden avtomobil, a, vsaj pri nas, verjetno ne bo bistveno pripomogel k prepoznavnosti svoje znamke.
 

prostornost, preprosta zasnova

volanski mehanizem, poraba goriva, ni parkirnih tipal

brez napak